Dan samostojnosti in neodvisnosti je praznik vseh
Po 20-tih letih od zgodovinskih dogajanj za samostojnost in neodvisnost Slovenije se pogosto pojavljajo precej subjektivne in enostranske ocene o tem kaj se je takrat resnično dogajalo in kdo so bili zaslužni, da je slovenski narod takorekoč enoglasno sprejel tako usodne odločitve. Pri tem gredo nekateri tedanji akterji krepko predaleč, ko pretirano povzdigujejo sebe, tedanjo Demosovo Vlado in sedaj pametujejo, kaj vse so oni sami pričakovali, pa se kasneje ni zgodilo in obratno. Po moje bi bilo danes marsikaj drugače, če bi trenutek, ki je skozi zgodovino Slovencev dozorel v 90-tih letih prejšnjega stoletja, prav tedanja vlada in vladajoča politika bolj premišljeno zastavila.
Ker sem bil tedaj aktiven sopotnik, ne morem kar tako pristajati na vse, kar se sedaj govori o tem obdobju. Zaslug za enotnost Slovencev si še zdaleč ne morejo pripisovati samo posamezniki in tedanja Demosova vlada, temveč je to posledica mnogih dejavnikov, ki so se do tedaj odvijali. Da je takrat nastopila zgodovinsko priložnost, ki se je na določen način slejkoprej morala zgoditi, je razumeti tudi prof. dr. Jožeta Mencingerja. To po moje zelo drži. Slovenija je stoletja permanentno razvijala svojo nacionalno identiteto skozi kulturni in politični razvoj v vseh obdobjih naše zgodovine. Zagotovo je usodno pomemben vpliv imelo tudi liberalno gibanje, ki se je začelo s kasneje zatrtim dogajanjem okoli Staneta Kavčiča v 70 letih prejšnjega stoletja. Pravni temelj za uresničitev pravice do samoodločbe pa je nastal z ustavnimi amadmaji bivše SFRJ, ko je Kardelj uspel vpisati možnost do samoodločbe narodov in republik, ki so konstituirale tedanjo državo. Končna in zadnja faza priprav na osamosvojitev se je politično začela v 80-th letih s tedanjo mladinsko organizacijo – ZSMS, ki se je z novomeškim kongresom 1982 pod predsedovanjem Darje Colarič začela liberalizirati navznoter, nato pa tudi navzven uresničevati svojo poslanstvo, kjer so bili glavni akterji številni kasnejši znani politiki: Kirn, Bavčar, Kacin, Janša, Anderlič, Školč in drugi. Samo spomnimo se znamenitih stališč kongresa v Krškem leta 1986, pa afere JBTZ leta 1987 in drugih dogodkov. To se je dogajalo vzporedno z oblikovanjem zavesti ljudi tudi v drugih sferah.
Če kdo, ki je tedaj tudi prispeval k nacionalni pripadnosti slovenskega naroda, so bili to vsekakor najboljši slovenski športniki v tedanji Jugoslaviji na čelu z Bojanom Križajem, turistična akcija »Slovenija moja dežela«, tedanji družbeno angažirani kulturniki, glasbene skupine Avseniki, Pankarti, Laibach in še marskikaj. V kolikor demokratizacije odnosov znotraj Slovenije in delno tudi znotraj tedanje države Jugoslavije nebi bilo, bi v Sloveniji do preobrata režima zelo verjetno lahko prišlo samo po poti nekaterih drugih vzhodnoevropskih držav, kjer je za to tekla tudi kri in kdo ve, koga bi take razmere naplavile na oblast pri nas.
O vsem tem precej temeljito in verodostojno govorijo mnogi zgodovinski in drugi znanstveni ter literarni viri, med drugim tudi knjiga Slovenska demokratična revolucija 1986-1988 avtorja dr. Milana Balažica.
Sprememba režima in osamosvojitev sta v Sloveniji dozorela takorekoč hkrati. Tako se mi zdi enostransko poveličevati zasluge izključno politične in vladne elite z začetkov 90-tih let, vse prej in za tem pa je bilo slabo. Sprenevedavo je tudi, da se tedanji akterji sami danes postavljajo v vlogo kritikov neuresničenih pričakovanj po 20 letih, ko pa ob tem dobro vemo, da so prav oni takrat tudi zagrešili nekatere dolgoročne in nepopravljive napake, katerih posledice se med drugim pomembno in usodno odražajo v sedanjem socialnem in moralnemu stanju. Med drugim mislim na znamenito zelo slabo načrtovano denacionalizacijo – nekakšno vračanje premoženja tistim, ki so ga izgubili s socialistično evolucijo, ki je dolgoročno prinesla veliko škode nacionalnemu gospodarstvu, in brezkompromisno uničenje ali spremembo vsega, kar je dišalo po preteklosti, tudi dobrih stvari. Vse to je skupaj z novim obdobjem prodora zahodne potrošniške kulture in brezobzirnega egoizma, pomešanega z neizmernim pohlepom posameznikov v prvo bitni akomulaciji kapitala, prineslo nove krivice, nesprejemljive razlike in delitve med ljudmi, hkrati pa k zapostavljanju nekaterih tradicionalno zelo pomembnih vrednot solidarnosti, socialnosti, prostovoljnosti, poštenosti, sodelovanja in drugega, brez katerih kot družba preprosto ne bomo preživeli.
Prav bi bilo, če bi se kot posamezniki in kot družba vključno z vsemi državnimi in lokalnimi institucijami ob tej okrogli obletnici vprašali, kaj in kako lahko prispevamo k boljšemu skupnemu jutrijšnemu dnevu. Ob neki priliki je ameriški predsednik Kenedy izrekel znameniti citat: »Ne vprašaj, kaj lahko naredi država zate, ampak se vprašaj, kaj lahko ti narediš za državo.« V tem trenutku je po moje nujna nova vrednostna in razvojna paradigma naše družbe, da bomo sebi in svetu dokazali, da smo kot narod in vsi, ki z nami živijo na tem teritoriju, sposobni uspešno upravljati s svojo državo.
Jože Artnak
