Potrebujemo tudi socialno podjetništvo
Če socialno podjetništvo ne bomo prepoznali kot nujno potrebno v naši družbi, potem nas čakajo še zelo veliki gospodarski s tem pa tudi socialni in družbeni problemi.
Da bo svet po gospodarki krizi kaj bolj socialen za zdaj nič ne kaže. Dobički ameriških gospodarski družb se prebližujejo svojim zgodovinskim rekordnim vrednostim, kar bi po neki logiki moralo pomeniti, da bo to ugodno vplivalo na zaposlenost. Pa ni tako. Nezaposlenost je tam sedaj dvakrat višja kot pred krizo. To pomeni, da spet pada eno od dosedaj ustaljenih pravil ekonomije, da gospodarska rast prinaša tudi nova delovna mesta. Podobno se dogaja tudi v Nemčiji, ki spet vleče evropsko gospodarstvo naprej. The economist je nedavno pojasnil, da »velika nemška podjetja zanima kako služiti delničarjem, ne pa delavcem in drugim deležnkom«. Pa saj je to odkril že Marx, ki je menil, da se bo kapitalist raje, kot za najemanje drage in sindikalno organizirane delovne sile, poslužil tehnološke posodobitve, ki bo nadomeščala delovno silo.
Na sončni strani Alp velik je del tistega gospodarstva, ki za sabo vleče tudi vse ostalo, v pretežni meri še vedno v krizi. In kaj lahko pričakujemo v naprej? Da bo kriza, upamo, počasi minila in da bo gospodarstvo zajel val optimizma in gospodarske rasti. Toda kaj bo imel od tega preprost »mali« človek. Če naj bo vzgled razvita amerika, od koder je kriza tudi prišla in ki je, priznamo to ali ne, motor kapitalizma, potem se delovni sili ne piše nič dobro. Po tem modelu se bo brezposelnost nadaljevala in še povečevala. Zakaj? Podjetja, ki so bila doslej bolj kot ne pod paradigmo socialnega miru, večina je zrasla iz socialističnih podjetij, tesno povezana z lokalnimi okolji in bolj ali manj tudi prepletena z državno-političnimi interesi, saj pravih lastnikov še ni bilo, naj bi se v krizi tudi dokončno lastninsko restrukturirala. Novi lastniki, ki imajo mimogrede interes podjetja prevzeti po čim nižji ceni, torej tudi ustrezno izčrpana, in ne bodo tako tesno povezani s socialnim okoljem, bodo podjetja očistili nepotrebnih stroškov (koliko se to ne bo zgodilo že samodejno pred tem), posodobili proizvodnjo in poslovanje, ter tako z manj zaposlenimi ustvarili višjo dodano vrednost in seveda tudi maksimirali dobičke.
To se bo odražalo v povečani brezposelnosti. Zato se bo po tem predvidevanju zelo hitro z velikimi problemi (izzivi) znašla slovenska država, politika in celotna družba. In kaj je za storiti? Če hoče država upoštevati EU standarde o njenem nevmešavanju v posamezne gospodarske subjekte, ji ostane samo eno. Takoj bi morala nastopiti z novo paradigmo razvoja na področju gospodarstva, v kateri bi na eni strani debirokratizirali pogoje poslovanja in tako omogočili zdravemu gospodarstvu nov razvojni zagon, na drugi strani pa sistemsko intervenirati, ne le z zakonskimi rešitvami, ampak tudi z odločnimi operativnimi prijemi in kapitalskimi resursi, ter vzpostaviti razvoj t.i. socialnega podjetništva. To ni samo to, kar malo skromno predstavljajo nekateri akterji, ki skušajo idejo prenesti iz tujine v našo prakso, da posamezniki (podjetniki) ali več njih, skozi socialno podjetje raznih servisnih in drugih dejavnosti sebi zagotovi primerno socialno preživetje, ampak je tudi potreba, da v projekt v naši praksi vstopijo tudi večji in veliki gospodarski subjekti in podjetja.
Država si za to mora najprej sama priznati svojo zelo šibko gospodarsko strukturo, ki v prej omenjenih ekonomskih razmerah, kot se razpletajo pri razvoju svetovne gospodarske krize, predstavlja pravo socialno bombo za našo državo. Nato bi morala z določenimi sredstvi (bodisi neposredno ali posredno preko državnih bank) z minimalnimi stroški oz. ceni kapitala zagotoviti sredstva za poslovanje t.i. socialnih podjetij, katerih donosnost je lahko pozitivna le brez ali z minimalnimi stroški financiranja. To so podjetja, ki zaposlujejo veliko število težko zaposljive delovne sile v delovno intenzivnih panogah obutvene, tekstilne, kovinsko predelovalne in druge industrije. Ta podjetja imajo veliko premalo lastnega kapitala in zaradi slabe donosnosti branže v našem poslovnem okolju niso sposobna prenesti krute tržne zahteve po visokih donosih in maksimiranju dobičkov, torej tudi po zagotavljanju pokrivanja stroškov financiranja s pozitivnim efektom poslovanja. So pa sposobna normalno preživeti brez prej navedenih zahtev. Socialna podjetja bi lahko ob skrbnem ravnanju z zaupanim kapitalom, to pomeni tudi brez ekstremnih plač kogarkoli, vzdrževala pri spodobnem življenju sama sebe in svoj socialni kapital (delovno silo), dokler je ta tudi na razpolago v potrebnem obsegu za njegovo funkcioniranje v posameznem okolju. Treba se je zavedati, da je večinski delež delovne sile v teh podjetjih zelo težko zaposljiv oz. praktično nezaposljiv. Brezposelna delovna sila pa je zelo veliko socialno breme in problem družbe. In takih podjetij je v Sloveniji, kot kaže, veliko. Od takega pristopa bi torej imeli korist zaposleni, socialno okolje in država.
Če predlagano gledanje na socialno podjetništva ne bomo spoznali kot nujno potrebno in za vse koristno v slovenski družbi in ga nemudoma implementirali v praksi, potem nas čakajo še zelo veliki gospodarski, s tem pa tudi socialni in družbeni problemi.
Jože Artnak
Opomba: V članku so izražena izključno osebna mnenja avtorja.
Odgovori prof. dr. Jožeta Mencingerja na vprašanja Jožeta Artnaka oktobra 2009
